Preskoči na vsebino


Vreden posnemanja…

Presenetljiv je popoln molk sv. Jožefa ob primerjavi z drugimi osebami v Evangeliju, ki so sodelovale z Božjimi načrti. Pa je edino ta človek bil sposoben biti mož največje žene v človeštvu in edinstveni vzgojitelj

samega učlovečenega Boga Jezusa. Bil je prva priča človeškega sestopa Boga med nas in spremljal prve korake Božjega Sina po tej naši zemlji. Mož brez besed, mož velikih dejanj. Lahko samo strmimo in občudujemo tega človeka, mladega moškega, moža Device Marije in varuha samega Boga.

Za enega najlepših dogodkov v vsakem zakonu – rojstvo otroka – je Bog Jožefu pripravil čudne »kulise«. Za rojstvo Božjega Sina ni mogel poskrbeti lepšega okolja kot - votlino, hlev. A je njegova ljubezen in zvestoba do žene Marije in prihajajočega Sina prerasla to hudo neprijetnost. Angeli so potrdili pravilnost njegove odločitve: »Našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli« (Lk 2, 12). Bil je mož na svojem mestu, mož dejanj.

Ko naj bi se čudežno zakonsko in družinsko življenje umirilo, Jožef prejme Božji brzojav: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in beži!«(Mt 2, 13). Na to hudo presenečenje Jožef odgovarja brzojavno – vstane, vzame in se umakne, takoj pokoren Božji volji brez vprašanj. In zanimivo, izpolnitev te težke naloge Bog ni zaupal Mariji, ampak Jožefu.

 

Pa še ni bilo dovolj preizkušenj. Dvanajstletnega Jezusa sta strahoma tri dni zaman iskala, ko sta ga potem presenečena končno našla v templju. Ob tej veliki preizkušnji Marija otroku omenja skrb očeta Jožefa: »Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala« (Lk 2, 48). Prav iz teh Marijinih besed lahko zaslutimo, kako se je Jožef bal, da morda ni dovolj odgovorno izpolnil svoje očetovske naloge varovanja otroka. A jo je izpolnil. Saj je potem Jezus povedal svoj razlog, zakaj je ostal sam. To torej ni bila posledica Jožefovega pomanjkanja pozornosti, ampak poseben Božji poseg ali pouk, ki je pomenil: Starša, pustita, da tega otroka vodi Bog.

Ko se je Jezus po tridesetih letih življenja v družini poslovil od staršev, se je očitno Jožefova izredna vloga moža in očeta zaključila. Evangelij ga več ne omenja. So pa kristjani vseh stoletij bili prepričani, da je umiral in umrl ob svoji ženi Mariji in Jezusu. Zato je sv. Jožef poseben priprošnjik za srečno smrt. Cerkev se je počasi zavedala veličine tega moža in ga nekaj desetletij nazaj poimenovala za Zaščitnika sv. Cerkve. Papež Frančišek pa je vključil njegovo izrecno poimenovanje v redno mašno besedilo: »Da bomo v večnem življenju skupaj z Božjo materjo Devico Marijo, z njenim možem sv.  Jožefom.«

Možje, očetje se lahko sprehodijo po Jožefovem življenju in razmišljajo o svojem posebnem poslanstvu.

Vital Vider