Narava se jeseni umirja in se počasi pripravlja na počitek, saj je dala od sebe vse, kar je mogla. Ljudje smo se poleti poskušali pred jesenjo sprostiti, spočiti, da bi zdaj, jeseni, spet močno poprijeli za delo. To velja posebej za šolarje vseh vrst, od prvošolčkov, devetletkarjev in srednješolcev do študentov. Življenje je rast in razvoj, zato je treba iti naprej. Seveda ne naprej samo s šolskim znanjem, ki je sicer koristno in potrebno, pač pa predvsem z rastjo človeškosti, osebnosti, medčloveških odnosov, dobrote, vere …

Vajina skrb za otroke – vzgoja – ima pred seboj predvsem to nalogo. Ne samo ali predvsem, vsaj pri manjših in mlajših, da jih spodbujata pri učenju in jim, če je potrebno (in če še znata …), pri tem pomagata, ampak da jih navajata k nenehnemu oblikovanju samih sebe, njihovih značajev. Ti so veliki in koristni služabniki v njihovem življenju, če v njih razvijajo dobre lastnosti in nagnjenja, obenem pa imajo pod nadzorom njihove šibkejše ali moteče poteze. Dobro bo, če jim na lep način pomagata spoznavati lepe in manj lepe značajske poteze. Potem se jih lahko lotijo v obliki samovzgoje. Osebno sem doživel pravi osebni preporod, ko sem nekega dne ob branju razlage različnih značajev „našel“ samega sebe. Od takrat sem marsikaj v sebi in o sebi bolje ali celo prvič razumel in sem bil sposoben iz sebe še kaj „narediti“. Seveda je značaj treba „klesati“, biti je treba „kamnosek“ samega sebe. To pomeni, da je to delo na samem sebi naporno in da uspevamo zelo počasi. Vendar, če vztrajamo, postopoma oblikujemo vedno boljšega in lepšega „mene“, „tebe“ …

Naj čisto na kratko omenim, kako se javljajo razlike najbolj pogosto omenjenih značajev. Sangvinik ali „vročekrvnež“ je hiter, živahen, spremenljiv, površen, a družaben. Kolerik ali „žolčnik“ je hiter, oster, odločen, trd, vztrajen, a nedružaben. Melanholik ali „črnožolčnik“ je počasen, občutljiv, globok, zaupanja vreden, a nedružaben. Flegmatik ali „hladnokrvnež“ je počasen, miren, neprizadet, nezavzet, a uravnovešen. Seveda ima včasih kdo tudi kakšno potezo iz drugega značaja in ostajajo še kašne druge podrobne razdelitve značajev.

Vendar – oblikovanje značaja sploh ne velja samo za otroke in mladino, ampak tudi še kako za nas odrasle. Ni dobe življenja, ni let, ko bi človek lahko rekel: „Zdaj sem vse postoril v oblikovanju svoje osebnosti.“ Pomislimo na zadnje papeže, kako so pred našimi očmi dozorevali v izjemne osebnosti: sv. Janez Pavel II., Benedikt XVI. pa zdaj Frančišek! Ko vidva zorita kot posamezni osebnosti, vzporedno z vama zori vajin zakonski odnos, vajin zakon, ki mora tudi nenehno rasti, se razvijati in zoreti, „dokler vsi skupaj ne pridemo do … svoje polne doraslosti v Kristusu“ (prim. Ef 4,13), kot pravi sv. Pavel.

Poskušajta preverjati svoja značaja. Dobre in manj dobre lastnosti gotovo že dobro poznata. Poglejta, koliko sta vsak v sebi napredovala v razvijanju dobrih in koliko sta – kar je predvsem pomembno – v slabih, manj prijetnih in motečih, oslabila njihov vpliv. Nikakor ne bi bilo dobro in prav „vdati se“, češ, takšen ali takšna pač sem. Ne! Bila bi škoda zametek Božje umetnine, kakršen se je vsakdo izmed nas rodil, nehati oblikovati do konca svojega življenja. Tudi to je „pot svetosti“.

V tem pogledu je vajina pomoč otrokom pri njihovem še bolj začetnem prizadevanju za rast, razvoj in zorenje toliko bolj dragocena. Lepa je molitev sv. Avguština: „Noverim Te, noverim me!“ – „Naj spoznam Tebe, naj spoznam sebe!“

Vital Vider