Starša se ne smeta nikoli spuščati k otroku, ko gre za vzore ali vrednote. Sam otrok ali mladostnik, vsaj nezavedno, od vaju pričakuje popolno trdnost, pečino sredi divjega morja, vrh sredi močvirja, ograjo ob prepadu … Ta trdnost ali nepremakljivost tudi sredi najglobljega dna mu ohranja žarek upanja za prihodnost. Seveda je obenem potrebna vajina drža dobrih staršev, ko se spuščata tudi do dna vzgajancu z razumevanjem, s potrpežljivostjo, z mirom, s poslušanjem, pogovori, z molitvijo.

Ko današnja družba hoče razvrednotiti vse vrednote, ko uči in ravna, kot da človek sam odloča, kaj je prav in kaj ni, moramo tudi odrasli priznati, da nismo povsem »neokuženi« s temi sodobnimi pogledi. Na primer, laž, če je še tako mala, je  pač laž. A danes je čut za resnico močno oslabel. Ali govorimo vedno čisto resnico? Včasih je bila zakonska nezvestoba ali ločitev ocenjena kot osebno in družbeno zlo. Danes se nam zdi, da  to ni tako hudo, saj kar mrgoli teh primerov. Včasih je bila nedelja res svet, nedotakljiv dan, prihranjen za dom in cerkev. Danes je nedelja večkrat dobra za vse. Splav je nekoč bil res splav, se pravi umor nedolžnega otroka. Danes je splav številčnejši od rojstev otrok,  pa se komu vsiljuje vprašanje, kaj pa, če včasih res ni druge izbire? Nekoč bi bila misel umetno delati otroka v laboratoriju, fantastika. Danes tudi kakšna vernica to stori z globokim prepričanjem, da ima pravico imeti otroka, saj je to vendar največja vrednota, zato ji otrok pripada. Da pa pri tem zavržejo »neprimerne« zametke – ljudi, osebe!!! – na to raje ne misli …

Zakaj premislek o vsem tem? Zato, ker danes ni tako redka skušnjava vas, staršev, da ob stranpoteh, napačnih odločitvah svojih otrok skušate ublažiti oceno njihovih dejanj, češ, saj morda sva pa midva malo zastarela, saj morda tisto ni ravno tako hudo. Nehote hočeta opravičevati svojega otroka. Saj najin ni tako pokvarjen. Dekle želi kar pri fantu prespati. No ja, saj se bosta tako prej ali slej poročila. Pa vendar to dekle, ta hčerka ali sin vsaj nezavedno pričakujeta, da bosta vidva kljub vsemu ostala pečina, vrh, ograja, hrib ali jasen kažipot v pravo življenjsko smer. Kdo drug jima bo to – pa čeprav ostro – pokazal? Le tako bosta otroka mogla prej ali slej pravilno ocenjevati svoja dejanja.

Seveda ta trdnost, ta nepremakljivost od resnice nikoli ne sme biti trda,  v jezi, izključevanju, pač pa v miru, v občasnem ponavljanju vsega, kar je res. Ob tem puščajta svobodo, a vendar ne olajšujta posledic napačnega ravnanja. Na primer, če hčerka noče spremeniti svoje odločitve, da bo šla prespat k fantu, se tudi starša odločita, da ne bosta šla na maturantski ples. Otrok mora vedno znova doživljati, da odgovarja in bo odgovarjal za posledice svojih dejanj, svojih odločitev. In da nobeno slabo dejanje nima dobrih učinkov. V teh primerih nobena potuha ali popustljivost ni v korist otroka.

Lahko se vprašata o svojih izkušnjah pri vzgojnih posegih, odločitvah, pogovorih, ravnanjih, trdnosti ali popustljivosti, posebej v času pubertete in odraščanja ali osamosvajanja vajinih sinov in hčera. Trdna, a ne trda nepopustljivost v rečeh, kjer to ni mogoče, bo odlična zaščita – če ne prej pa pozneje – vajinih otrok. Seveda je treba upoštevati starost in značaj posameznega otroka.

Vsekakor bo nezamenljiva vajina vztrajna zaupna molitev k velikemu Vzgojitelju vajinih otrok, ki je nekoč dal življenje zanje. »Gospod, od večnosti si si zamislil najinega otroka in si nama ga podaril. Spremljaj in podpiraj najina prizadevanja, da ga bova neomajno, a nadvse ljubeče vodila k tebi, ki si pot, resnica in življenje.«

Vital Vider