Vsi smo se približali večnosti kar za eno leto. Seveda, ko rečemo »večnost«, ne mislimo na nekaj brezobličnega in daljnega, pač pa pomislimo na Očetovo hišo, h kateri vsi potujemo. »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč«, nam pravi Jezus (Jn 14,2). Velik zalogaj, velik kos življenja je za nami. Vendar ni vseeno, kakšna je bila vsebina teh ur, teh kosov življenja in kakšni koraki so to bili. Vsaka preživeta ura naprej bo naslednji korak v to srečno deželo.

Zato lahko ob začetku novega leta malo premislita, kako bi opisala vsebino preživetega leta, dni in ur v vajinem zakonu in družini… So bile mavrične barve, enobarvne, sivkaste? Kako drugače presojamo stvari in dogodke, če jih gledamo pod vidikom večnosti, ki lahko nastopi vsak čas. Imata še veliko časa? Bog daj! Izkoristita jih!  Kaj bi si še povedala, ali kaj storila, če bi imela samo še en mesec na razpolago? Kako sta lahko hvaležna za čas, za kose življenja, ki so del vaju in ki vama jih dobri Bog poklanja še naprej.

Kje sta pri vzpenjanju na goro zakonske svetosti?  Na kateri božji nadmorski višini sta bila preteklo leto ali sta zdaj? Kakšni so vajini načrti za naslednje vzpone? Že iščeta datum, ko bosta lahko prišla na duhovne vaje, morda daljše, tiste od četrtka? Se bosta ponovno odločila za vsakoletne duhovne vaje, če sta na to malo pozabila, kar pa je bila vajina obljuba ob vstopu v Najino pot? Vprašajta se, če nista morda ob vprašanju vajinega zakona mala duhovna skopuha, da mu niti tri dni na leto ne privoščita teh izjemno dragocenih božjih trenutkov za vajin odnos – kar iz meseca v mesec, iz leta v leto ponavljajo vsi, ki se jih udeležujejo.

Ali bosta kdaj pripravljena pomagati voditi kakšno mlajšo zakonsko skupino ali Šolo za zakon in tako deliti, kar sta leta prejemala?  Morda se bosta v župniji ponudila za pomoč pri vzgoji mladih za zakon? Bo vajino redno branje Sv. pisma, Evangelija postalo močno obzidje proti vdiranju vsemogočih vsebin s TV in interneta v vajino družino?  Se dovolj močno zavedata apokaliptičnega, grozljivega vzdušja okrog nas in okrog vajinih otrok? Bosta imela vedno bolj odprte oči za potrebe ljudi okrog vaju? Ali bosta kdaj razveselila Uredništvo »Najine poti« s kakšnim prispevkom, in tako ne bosta samo »potrošnika«, ampak tudi »proizvajalca«…?

Vse to, pa še kaj, bodo odlični vzponi na goro zakonske svetosti, od katere je – morda se tega ne zavedata – tudi od vaju odvisna usoda sveta, Cerkve, Slovenije. To je matematično gotovo. Če  nekaj storita ali ne storita, to vsekakor odmeva v skrivnostnem Kristusovem Telesu, ki je Cerkev (prm. Rim 12,5).

Prosimo Marijo, Mater Cerkve, da nas tudi v novem letu vodi po Kristusovi poti v Očetovo hišo!

Vital Vider