Ali ste kdaj pomislili, ko ste gledali zvezdnato nebo in razmišljali o gigantskih razmerjih vesolja – da je vsa ta gromozanska stvar sestavljena iz nepredstavljivo majhnih delčkov? In vsega tega veličastnega stvarstva ne bi bilo, če ne bi bilo nikoli preštetih drobcenih delcev, ki jih človeško oko še ni videlo in jih tudi ne bo. A so in ustvarjajo to veličastvo vesolja.

Ko je neskončno bitje Bog, Stvarnik vesolja, v Kristusu postal človek, ni zasijal kot kakšen čudežen polarni sij pred celim človeštvom, ampak je sestopil med moža in ženo, v družino in – 30 let – bil v svojem delovanju podoben tistim neskončno majhnim drobcem materije.

Živel je težko dojemljivo, neznansko preprosto vsakdanje življenje iz sto in sto drobcenih dejanj, ki jih sestavlja družinsko življenje. Zjutraj je vstajal, pospravljal posteljo, kot ga je naučila mati Marija, še kot otrok ji je pomagal pri gospodinjskih opravilih, šel po vodo in drva, pomil po jedi. Že večji je pomagal očetu Jožefu pri njegovi lesarski obrti, sekal, žagal, oblikoval, brusil, gladil. Zjutraj, pri jedeh in čez dan je s starši molil in pel psalme ter slavil Očeta v nebesih. Popoldan je skočil pomagat revnim sosedom. Nahranil je dve ovci, za kateri je prevzel skrb. Ob sobotah je šel z Jožefom v shodnico …

Pomislimo – tako je učlovečeni Bog in odrešenik človeštva, ki ga je čakalo tisočletja, delal navidezno nepomembne reči, njega menda nevredne. Rekli bi, da je zapravljal čas za stvari, ki bi jih vendar lahko delali drugi, manj pomembni ljudje – to je delal tri desetletja, trideset let!

Ali smo se ob tem pretresljivem, premalo opaženem zgledu Božjega sina Jezusa kaj naučili? Ali ne padamo neštetokrat ob skušnjavi, da bi delali velike reči? Imamo visoko leteče načrte. Morali bi iti nekam daleč, če se da, na konec sveta, obiskovati vse tečaje, znati vse športe, videti velika mesta, velike podvige, velike uspehe, visoke rekorde, zasesti visoke položaje. Pa vendar vsega tega namišljenega velikega ali resnično velikega ni brez preprostega, vsakdanjega, drobnega, neopaženega, a vendar potrebnega – narejenega iz ljubezni.

Kmalu po izvolitvi je papež Frančišek telefoniral v Buenos Aires nekdanjemu sodelavcu škofu, naj ga po zvočnikih poveže z množico ljudi, ki je bila zbrana v katedrali, ker bi jim rad nekaj povedal. Najprej se jim je zahvalil za čestitke in predvsem za molitve. Potem pa jim je rekel: »Zdaj bi vas prosil za malo uslugo.« Lahko si mislimo, kako so ljudje napeli ušesa, kaj jih bo prosil, in kako so bili vsi pripravljeni ugoditi njegovi prošnji za malo uslugo. Veste, kaj jim je rekel? »Bodite dobri drug do drugega, pomagajte si med seboj, ne jezite se, odpuščajte si, poskrbite za potrebne, za bolne, za stare ljudi, pa ne tekmujte med seboj …«

To so nevidni, mnogokrat neopazni drobci, ki pa edini gradijo človeka vredno življenje ali Božjo zamisel človeštva, Božjo zamisel zakonov in družin. Koliko drobcev imata v svojem zakonu, koliko možnosti graditi Božje kraljestvo na Zemlji na Kristusov, na Frančiškov način, možnost malih drobcev, brez katerih ni veličine življenja in lepote ljubezni! Tudi počitniški čas, ki prihaja, prinaša nove možnosti za take velike majhne reči.

Vital Vider