Dva meseca v letu še posebej mislimo na Marijo. Oktobra, v mesecu rožnega venca, in pa maja, ki mu pravimo kar Marijin mesec. Marija seveda ne misli na nas posebej samo ta dva meseca. Ona skrbi za Cerkev od prvih binkošti naprej in je s svojim božjim materinstvom, rojstvom Jezusa, postala tudi Mati Cerkve. Zanimivo, da ji je ta naziv službeno podelil bl. Pavel VI. ob koncu 2. vatikanskega cerkvenega zbora.

Marija je prešla vsa obdobja ženske. Najprej je bila izraelsko dekle z doživljanjem odraščanja deklice v dekle in žensko. Morda je razmišljala o samskosti, saj je ob angelovem oznanjenju, da ji Bog ponuja svojevrstno materinstvo, odgovorila: »Ne poznam moža" (Lk1, 34). Ko ji je angel razložil Božjo izvedbo ponujenega materinstva, ga je sprejela. Žene različno sprejemate spočetje otrok, včasih v veliki radosti, včasih v presenečenju, včasih s strahom… Že prej so Marijini sorodniki poskrbeli za primernega fanta, ki bi lahko bil bodoči Marijin mož. Vsaka izraelska družina si je namreč želela imeti potomce, da bi morda iz njihovega rodu izšel tako težko pričakovani Odrešenik. Tudi vlogo žene je torej sprejela in se zaročila z Jožefom, ki mu je bila potem izjemna življenjska spremljevalka.

Lahko si zamišljamo, kakšen čudežen zakonski par je to bil. Zakon je namreč odnos med možem in ženo. Ta odnos je pa toliko globlji, lepši in bolj osrečujoč, kolikor globlje se zakonca poznata in kolikor bogatejša je njuna notranjost. Kakšne božanske pokrajine je Jožef odkrival v svoji ženi, ki mu je prav gotovo pripovedovala o Božjem posegu v njeno telo, o spočetju Nekoga, ki »bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega" (Lk 1,32).

Kako je Jožef pripovedoval Mariji o svojem pretresljivem spoznanju, da je konec njune čudovite ljubezni, in kako ga je potem Bog potolažil.

Potem sta skupaj vzgajala neverjetnega otroka, ki »je rasel in se krepil … vedno bolj poln modrosti« (Lk 2,40). Bila sta pa oba, Marija in Jožef, čudežen zgled ljubezni čudežnemu otroku, Jezusu. Ko jima je dvanajstletni Jezus povzročil hudo skrb, ker je ostal v Jeruzalemu, ne da bi staršema to povedal, je Marija pokazala, kako razumevajoč starševski par sta in je Jezusu rekla: »Zakaj si nama to storil? Tvoj oče in jaz sva te z bolečino iskala" (Lk 2,4). Poznate podobne skrbi? S kakšnim spoštovanjem in ljubečo bližino sta potem še naprej vpeljevala otroka in mladeniča v molitev, delo in lepe medčloveške odnose.

Vendar Marija ni samo zgled ženske, žene in matere, ampak tudi vdove. Ne vemo, po kolikem času njunega zakona je Jožef končal svoje veliko poslanstvo moža in očeta in ga je Bog poklical k sebi. In Marija je ovdovela ob sinu Jezusu do tridesetega leta njegove starosti. Potem je po njegovem odhodu v javnost ostala čisto sama. Kaj pomeni postati vdova, vdovec, vedo samo tiste in tisti, ki so (ste) imeli lep zakon. Odslej je morala Marija nositi sama vedno večje skrbi, ko je v tihoti spremljala Jezusa, ki so mu vedno bolj nasprotovali. Vemo, da je na koncu šla s sinom po križevem potu na Kalvarijo do križanja in z mrtvim sinom do groba. Matere, ki ste izgubile otroka, veste, kaj to pomeni.

Marija je torej izjemen vzor ženske, žene, matere in vdove. Prav nič ji niso bile prikrajšane preizkušnje ali bolečine. Bila pa je deležna izjemnega zakona in družine, kar ji je potem dajalo moči tudi v preizkušnjah. Najbrž je to kažipot za vse vas. Lep, usklajen zakon je velik Božji dar in sad vašega prizadevanja. Tako preživet zakon je potem tudi v preizkušnjah in vdovstvu vir poguma in tolažbe.

Vital Vider